Zapisi dr. Arha, nekega zdravnika iz džungle:
…torej kot sem že nakazal, je vikend pred velikim šmarnom zaznamoval Markotov padec z motorjem, ko smo fantje spremljali misijonarja Klemena na podružnico, kjer je imel mašo po mesecu dni. Marko je padel v ovinku na makadamski cesti (sicer drugačno kot makadamsko na Madagaskarju težko najdeš, so le take v več in manj luknjami ter take v globokimi in plitvimi jamami) in si poškodoval palec leve roke…z Mihom sva mu naredila zasilno imobilizacijo z vejico drevesa klinčka in ostankom povoja, ki sem ga imel naključno s seboj (hvala Bogu, da vsaj včasih pride prav, da imam tako polne žepe J). Tako, da smo lahko nadaljevali pot do podružnice, kjer je dobil še konkretno dozo protibolečinskih zdravil, saj se je bilo potrebno peljati še nazaj v Farafangano. Vedeli smo, da je nekaj zlomljeno, saj je bil levi palec skoraj za 2 cm krajši od desnega…pa smo morali počakati na ponedeljek, ko pa je bil praznik, zato smo po celi Farafangani iskali radiologa (če ga ni v bolnišnici, kjer bi moral biti in nanj čaka 7 ljudi…s tuberkulozo, zlomi,…; je pač verjetno doma – ali pač pri svaku, ki se je tudi slabo počutil; no po 3 urah smo ga le našli in je prišel v bolnišnico, kjer je z Rtg.sliknjem »požgal« Markotove roke – slika je bila tako črna, da se je skelet videlo le če si s sliko pogledal v sonce). Ko je poslikal Markotovi roki je naredil sliki in jih dal sušiti na sonce, ko pa so se posušili je trdil, da zloma ni, enako tudi kirurg (ki je bil rahlo okajen od »razkužila/alkohola«) ni prepoznal zloma, zato sva se z Mihom odločila, po pogovoru z dr. Pšenico, da bomo sami v Matangi naredili gips… ki pa se očitno zaradi vlage ni sušil, ko bi bilo to potrebno in je Marko ob obisku Tanariva naredil boljše slike zloma ter dobil plastični mavec!
Ta predpraznični čas pa so punce imele napeto stanje s fantom, ki ga je kolega kresnil s sekiro po glavi, saj je imel izrazite epileptične napade, vendar se je Bogu hvala v 2 dneh (po nočnih dežurstvih deklet) stanje izrazito izboljšalo, tako da je poba ostal pri nas še 4 tedne na opazovanju in tako smo preprečili, da bi se naprezal ali preveč izpostavljal soncu ter mu hkrati previjali rano na glavi, ki je vmes postala spet gnojna, zato smo zaradi strahu pred okužbo, saj je bil prisoten zlom lobanje fantu v ritnice dajali Lendacin®-antibiotik ki fajn prehaja k centralnem živčevju, ki sicer močno boli (in se je vedno nasmejani fant vsakič, ko je videl injekcijo nakremžil in nastavil vsakič drugo ritnico) a pomaga!!! Ob odpustu so nam poklonili lepega velikega petelina in njegovo putko, ki sta se v naslednjih dneh zvrstila na naših krožnikih. Vmes pa je mladi poškodovanec doma dobil otroka…
Prvi dan dela so pripeljali dekletce, popolnoma dehidrirano staro okoli 2 tedna. Poprej naj bi imela hudo vročino, je bruhala in driskala – kar je kazalo na malarijo. Ker je bila tako majhna in so bile žile slabo vidno in tipne nismo uspeli zadeti kanala v žilo, zato smo dekletce takoj začeli zdraviti za malarijo z mišično injekcijo kinina, hkrati smo ji vstavili cevko v želodec, da je dobila vsaj malo vode. Hranili smo jo z ORS in mlečno formulo… Mati je ob njej mirno sedela in jo gledala…ni se je dotaknila…enkrat pa je dekletce vse izbruhala. Mati je sedela ob njej, ne da bi nas poklicala iz sosednje sobe in jo pustila ležati v izbljuvkih…dekletce smo skušali še nekoliko spravit k sebi, vendar je počasi ugašala…ustnice so postale modre, srce je bilo le še komaj slišati, vsake toliko je normalno podihnila…pa spet prenehala…vedeli smo, da se bliža njen konec…to je bil prvi primer ko nam je otrok umrl pred očmi…
Kmalu po velikem šmarnu pa nas je čakala ena najhujših bolezni tega sveta. Na sredo, 17.8.2011 je zjutraj pričelo deževati…močno deževati, zraven pa je vlekel močan veter. Kazalo je na monsunsko deževje…pacientov v čakalnici je bilo vedno manj in manj. In Matanga je počasi postajala otok…bili smo odrezani od Vangaidrana, torej od sveta. K meni je prišel še Francois, Izidorjev delavec. Izidor je razložil, da so dan poprej raztovarjali lesene tramove in ga od takrat boli leva zgornja okončin, predvsem rama. Poškodbe je zanikal…celega sem pregledal in se osredotočil na hrbtenico in ramo, pa ni bilo nič določljivega. To ima sigurno pretegnjeno mišico sem si rekel in mu dal zdravila proti bolečinam. Naslednje jutro še vedno dež, in spet Francois. Tokrat je izgledal slabo. Ponovno sem pomeril vročino, ki je bila okoli 38,5°C, roka ga je še vedno bolela. Takrat je spet zapihal močan veter, ter potegnil skozi skodlasto položene šipe*, ki v našem dispanzerju predstavljajo okna.
*Besede “šipa” slovenski misijonarji ne uporabljajo, saj pomeni v malgaščini “lahko punco”, s katero ima fant poleg žene lahko tudi spolne odnose – s to besedo smo spraševali paciente s spolnoprenosljivimi boleznimi koliko spolnih partneric poleg žene še imajo (večženstvo in prešuštvo sta med malgaškimi moškimi nekaj vsakdanjega, zato se dekleta pogosto bojijo zanostive, saj je takrat velika verjetnost, da bo fant šel k drugi)
Pacient se je takrat močno zdrznil (to sem se spomnil retrogradno, ko sem bral simptome hude bolezni, ki je poprej nisem pričakoval, niti videl v svojem življenju), ter se pričel tresti – mrzlično, neglede na to, da je prišel zavit v bundo pri cca. 18° C. Takoj sem posumil na malarijo (lahko se kaže na neskončno možno načinov – ponavadi ob vročini z drisko, bolečinami v mišicah, bruhanjem, tresavico,… ) in naredil test. Le ta je bil negativen, vendar ker pač test ni 100% zanesljiv sem bil prepričan v svojo diagnozo ter mu dal zdravila proti malariji ter proti bolečinam in vročini, ter ga poslal v 50m oddaljeno kolibo, kjer je živel s svojo frišno ženo, ki je bila takrat 1 mesec noseča. Popoldne je dež ponehal, še vedno smo bili otok in še vedno je pihal močan veter. Eden od Francoisovih kolegov nas po kosilu pride poklicat, da je slabši. Takoj smo leteli do njegove kolibe. Navajal je neznosne bolečine v levem prsnem košu in okončini. Vsake toliko pa se je močno zdrznil in se pričel tresti. Pomislili smo na srčni infarkt. Pomerili smo tlak, ki je bil povišan, glukozo v krvi, ki je bila normalna ter mu zaradi vse pogostejših krčev vstavili kanal v žilo ter mu dali pomirjevala in protibolečinsko terapijo. Letel sem po generator in EKG, ki je pokazal sliko podobno nakazovanju ishemije (ikfarkta) celotnega srca s še določenimi abnormalnimi fenomeni s povečano frekvenco. S Tjašo sva v dispanzer letela še po nekaj ampul zdravil, ki smo mu jih dali v žilo, Miha pa se je še malo pogovarjal… Povedali so mu, da srednejga prsta že nekaj časa ne čutni normalno, da je poprej imel mravljince v njem, pa je začel spraševati kaj se je zgodilo…in spet po dolgem razlaganju le razložijo, da ga je pred 1 mesecem ugriznil pes. Pa vpraša Miha kje je ta pes in povedo, da se je čudno vedel in so ga potolkli…takoj smo pomislili na steklino. Opazili smo, da ko smo odprli okno, da smo videli kaj delamo, so se simptomi tresavice začeli jačati (zaradi t.i. aerofobije, kar pomeni, da se zdrznejo ob vetru), ter retrogradno ugotovili enako poslabšanje ko smo ga zmočili po prsnem košu, da smo prilepili EKG priseske ter da se je zdrznil tudi zjutraj v ambulanti ko je pred mano moral popiti zdravila z vodo. Hidrofobija(strah pred vodo) je eden značilnih simptomov za steklino. Hitro smo se razdelili, da smo se nekateri ukvarjali s pacientom, ostali pa prebirali znake stekline in kar srh nam je šel v kosti ko se je večina stvari ujemala…močno smo ga »nafilali« z analgetiki in pomirjevali, da ga ne bi toliko bolelo…pisalo je namreč: »Ko se pojavijo simptomi, preživetja ni; Potrebno je cepljenje vseh udeležencev pri zdravljenju pacienta.« Takoj je bilo jasno, da ga je treba peljati v bolnišnico, saj nismo imeli morfija, da bi nadzirali njegovo trpljenje….položili smo ga v keson, z Mihom sva bila z njim (oba naju je bilo strah, da bo postal agresiven in začel gristi), Tjaša in Marko pa sta sedela spredaj z Izidorjem. Med potjo je spal in se vsake toliko zdrznil, kot napad, ga je zategnilo v obraz in po telesu, se je pričel tresti, siknil (vsakič ko smo se peljali čez vodo) in nato spet zaspal. Bogu hvala je med tem časom voda vsaj toliko odtekla, da smo lahko šli čez poplavljeno polje ne da bi zalilo nas na kesonu…ko smo prišli do bolnišnice so ga »pospravili« v zakotno kamro, kjer so še malo prej imeli stanovanje podgana in nekaj velikih pajkov, na 4 kvadratnih metrih proste površine in betonskim pultom so na tla položili v plastiko obloženo gobo in soba je bila pripravljena….mi smo mu pripravili zdravila, ki bi jih potreboval za lajšanje simptomov za čez noč ter naslednji dan…če bi bil še živ. Mi trije, ki smo imeli opravka z njegovo krvjo in ostalimi tekočinami smo se šli cepiti proti steklini. Naslednji dan, ko smo spet pripeljali paciente je bil Francois še živ…s svojo družino se je poslavljal v agresivnem slogu je vpil ko smo prišli… »Avia mompera! Vita! Adijo župnik Izidor! Konec je! Umrl bom…Pridi me pogledat kakšen sem! Obraz mi maliči! Boli me! Umrl bom!« grozen pogled…vedeli smo,da ga močno boli…. Prosili smo svojce če nam ga močno primejo, da sva mu dala pomirjevalo v ritnico, da naju ne bi ugriznil in nato, ko se je umiril sva mu popravila kanal, ki ga je prejšnjo noč izpulil ter mu dala zdravila proti bolečinam ter pomirjevala, spet sva pripravila zalogo za primer hudih bolečin za kakšen dan naprej…in razložila svojcem, kako naj mu dajejo zdravila v žilo, če bo hudo…vsi so vedeli, kakšna je prihodnost. Kasneje smo izvedeli, da je mladi tesar Francois, star okoli 24 let v soboto zgodaj zjutraj umrl in tako zapustil mesec dni nosečo ženo, ki jo je spoznal v organizaciji, ki skrbi za ljudi z telesnimi okvarmi (Francois je imel hud varus kolen in je zaradi tega težko hodil, žena pa ima krajšo in deformirano nogo, verjetno po otroški paralizi). Naj počiva v miru!
Naslednji vikend smo ostali sami doma, saj je delegacija iz Matange (in ostalih misijonov) odšla na praznovanje odprtja in posvečenja nove cerkve blizu Manakare, kjer deluje slovenski misijonar Jože Adamič. V soboto zjutraj, ravno ko smo se odpravljali v hišico ob morju, ki jo je zgradil misijonar Jani Mesec (ki se ravno v tem času vrača nazaj na Madagaskar) je prišel k nam 16-letni fant iz premožne družine (mama je lastnica trgovine na bezari – v vasi na trgu, oče pa ima tudi dovolj denarja in imajo doma terenca, poba pa ima svoj motor), ki je na glavi prenašal vedro kropa in se ob tem polil…najprej se je 4 dni doma zdravil sam s kremo, ki je bila sicer za to opeklino zelo primerna, vendar se mu je zaradi slabše higiene stanje nekoliko poslabšalo. Z Mihom sva ga očistila nečistoč po opeklini, ter odmrlih delov kože. Skupaj je imel opečene nekje med 6 in 7% telesne površine, večino 1. in 2. Stopnje. Pacienta smo nalili in mu dali antibiotik za preprečitev okužbe, obenem pa smo opeklino namazali z Dermazinom, ki se je v tem primeru izkazal za zelo učinkovito zdravilo, preko pa smo položili aluplast. Tako je mladenič ležal v kolibi 3 dni, nato pa je odšel domov, češ da bo prišel čez 2 dni na prevezo. Potem ga 5 dni ni bilo, ko pa je prišel je bila opeklina skoraj popolnoma zaceljena, povračal se mu je pigment na opeklini, zraven pa je v zahvalo prinesel še petelinaJ, ter nas povabil na pivo na bazaro.
Na nedeljo istega vikenda, ko smo bili »sami doma«, ko smo prišli z morja in smo se pripravljali k večerji pridejo s kuverto, ki jo je pošiljala babica/tehnik iz vasi in prosijo za transport v bolnico v Vangaidrano, saj naj bi mladenka, stara 18 let imela hude krče, ter bila že cel dan nezavestna.. Z Mihom in Dadajem se odpravimo v vas, kjer je ambulanta vaškega tehnika in babice, ura je bila okoli 21h. Ko prideva do nje je imela povišano temperaturo in hude krče. Glede na dosedanje izkušnje sva ji dala terapijo za malarijo ter za preprečitev krčev. Poskusila sva vstaviti kanal, vendar zaradi krčev ni bilo mogoče. Odločila sva se za takojšnji transport. Miha je vozil, jaz sem bil zadaj, kjer sem dajal zdravila, ki so bila potrebna. Po dobri uri in 15 minut smo prispeli v bolnico, kjer so nam rekli, naj jo damo v isto sobo, v kateri je 2 tedna poprej umrl Francois. Dajo nam plastično blazino in povejo, da bo zdravnik prišel pogledati verjetno naslednji dan zjutraj. Poskušava priti do zdravnika, vendar neuspešno; prosiva če bi lahko dobila svečke paracetamola, saj je bila telesna temperatura preko 39°C pravijo, da jih nimajo; prav tako ne seruma protiteles za tetanus, samo cepivo za preventivo. Odpravimo se v mesto, okrog vseh lekarn, kjer bi lahko dobili serum, vendar smo neuspešni. V eni lekarni ga niso imeli in so ga dobili šele naslednji dan ob 10h, v drugi lekarni smo 20 minut tolkli po vratih, klicali, pa se nihče ni javil. Prav tako seruma ni bilo v drugi bolnišnici v Vangaidranu. Kupil sem svečke proti vročini. Svojcem smo napisali seznam zdravil, ki jih je potrebovala naslednji dan, dali nekaj denarja, ter dali terapijo, ki jo je takrat potrebovala do jutra, ko naj bi dobila serum. Potem smo okoli pol enih zjutraj zapustili Vangaidrano. Čez 3 dni smo zaslišali iz vasi glasno petje, ki se je približevalo. Kmalu smo videli kolono ljudi, ženske so pele, se drle, plesale, na sredi kolone pa so nesli truplo dekleta, ki je 2 dni prej umrla proti družinski grobnici.
Ta vikend smo dobili tudi obiske. K nam so prišli dr. Ana Fajmut, ki je teden prej zaključila z delom v dispanzerju sestre Terezije v Ranomeni in prišla pred odhodom v Tana na letalo pogledat, kaj se dogaja v Matangi in nam ob enem 3 dni pomagala pri delu, tako da smo imeli prej prazno ambulanto, da smo lahko pred dispanzerjem igrali odbojkoJ. Prišla sta tudi dobra popotnika Petra in Dimitrij z Gorenjske, ki sta prišla sicer pomagat misijonarju Tonetu Kerinu v Befutako pri izobraževanju otrok. Za 4 dni sta se ustavila pri nas in nam pomagala pri posegih, Petra se je specializirala za zobno asistentko, Dimitrij pa je pomagal pri prevezah. Teden kasneje pa sta nas obiskala tudi zobozdravnika Sergej in Anja, ki sta Evi pomagala pri posegih, tako da se je Evi prvič izpraznila ambulanta predčasno…
Po tednu dni misjonarskih opravkov sta se vrnila tudi Izidor – misijonar in Ciril, župnik z Zabreznice, ki je prišel na t.i. sobotno leto na Madagaskar, kjer pomaga v misijonu in skrbi za zabavo vaških otrok, predvsem sedaj, ko so še počitnice.
Naslednji teden je minil v znamenju podhranjenih otrok. Enega so nam pripeljali, ker naj bi mati znorela in ga ne doji. Poskusili smo ga predati v državni program za podhranjene otroke, vendar so ga zavrnili, saj je bil mlajši od 3 mesecev, poleg tega pa bi nujno morala biti z njim še mati. Poskrbeli smo, da je dobil mlečno formulo, da ga je lahko pri svojcih hranila stara mati… Drugi deček pa je bil 8. otrok po vrsti in mu je mati očitno posvečala premalo pozornosti. Bil je podhranjen, ter imel že preležanine – 2 globoka ulkusa sakralno. Tudi njega smo želeli predati programu za podhranjene, vendar ga niso sprejeli za več kot 3 dni. Tako je pri nas živel še teden dni, tako da smo mati vzpodbujali za dojenje ter mu redno prevezovali ulkuse.
Sredi tedna so pripeljali fanta, starega 6 let, ki naj bi teden dni prej padel z drevesa na glavo. Dan prej se je začel čudno obnašati, ponoči je dobil vročino. K nam je prišel neodziven, z asimetričnimi in slabo odzivnimi širokimi zenicami. Pomislili smo na možgansko krvavitev, čeprav je bilo od poškodbe že dolgo. Zdravili smo ga za krvavitev, nakar nam pade na glavo, da gre lahko za zelo hudo obliko malarije – imenovana možganska malarija. S testom smo potrdili prisotnost malarije in ga takoj zdravili s kininom. Fant se je čudežno na srečo vseh v enem dnevu prebudil in po 3 dneh odšel domov brez posledic.
Opozorilo: Vsebina naslednjega odstavka ni primerna za vegeterjance
Teden pred našim odhodom pa je bila v Matangi uradna otvoritev dispanzerja. V torek so se zjutraj ob 9h začeli zbirati starešine vaških družin in ostali moški. S seboj so pripeljali tudi cca. 600kg vola. Na koncu je prišel tudi kralj. Slovesnost darovanja se je pričela s pozdravi sosednjega kralja in vaških veljakov kralju in ostalim prisostvujočim. Nato so fantje z Matange na pretkan način vola prevrnili na tla (so ga spotaknili z vrvjo, ki so mu jo zapletli med zadnje noge ), mu zvezali skupaj zadnje noge, nato še sprednje ter nato vse skupaj. Trije so ga ves čas držali za roge. Nato so ga zvlekli na dvorišče dispanzerja, ter ga obrnili proti vzhodu. Takrat je vstal kralj, se obrnil proti vzhodu ter poklical najprej stvarnika, potem pa še prednike, jim razložil čemu smo se zbrali ter jih zaprosil za varstvo dispanzerja. Nato je vse poslal nazaj odkoder so prišli…v zameno za prošnje pa je bilo potrebno preliti kri. Vol na tleh je bil že vdan v svojo usodo. Fantje so za njegovim hrbtom brusili nož, s katerim je bil kasneje usmrčen. Počasi so možakarji prihajali do vola. Dva sta zgrabila vrv, ki je bila napeljana skozi njegov nos in za rogli. Glavo sta mu zvrnila nazaj, tako da sta roge zapičila v tla in glavo popolnoma zvrnila. V predel grla so mu dali kol in da pritiskali v tla, tako da revež ni mogel ničesar narediti z glavo…Prišel je fant z nabrušeno mačeto v desni in šopom bananinih listov v levi roki. Listje je položil na vrat in urno začel rezati vrat…vol ni niti skomignil. Ko je prišel do kosti je naslednji fant s sekirico nekajkrat udaril, da se je kost zlomila. Nekdo je ob vratno žilo, iz katere je še curljala kri pritisni dva lončka krvi enega za kralja in vaške veljake, drugega, zato da je »blagoslovil« naš dispanzer in ga pomazal z volovo krvjo. Ostali prisotni dobijo, seveda iz istih kozarkov, smo dobili vsak požirek »Bonbon Anglais«, zelo sladke pijače z mehurčki, ki spominja na bonbone. Vmes so k palmi ob dispanzerju položili iz bambusa narejeno »lojtro«, eden se je povzpel prav do vrha in začel sekati liste, ki si jih položili ob vola, kot nekakšno preprogo. Ko je bila glava odrezana so se lotili nog. Pri rezanju nič ne mislijo kaj dosti na kvaliteto mesa, odrečejo, kjer se pač kaj drži, pa saj je v bistvu vseeno, saj vso meso skuhajo, »šniclnov« pa ne delao. Najpomembneje jim je, da pri delitvi vsaka družina klana dobi enak delež mesa, pa čeprav gre za košček, velik za 3 zrezke…Srce in grb
o dobi kralj. Ko je meso razdeljeno se vaški svet razide…počasi pridejo pogledat tudi ženske, ki ta čas (razen nun in naših punc) niso bile prisotne.
Tik pred darovanjem pa je k nam prišla mama z 1 dan starim otrokom s totalnim razcepom neba in ustnice (tako ustna votlina na široko komunicira z nosno). Vstavili smo mu cevko do želodca (nazogastrično sondo), ter ga hranili z mlečno formulo. Popoldne smo ga peljali na pregled kirurgu v Vangaidrano, kdaj bi ga lahko operiral. Dal ga je na seznam in povedal, da bo operiran, ko bo zadosti pacientov. Da bo poklical kirurga, ki se s tem ukvarja, če bo mali medtem dosegel težko vsaj 6 kg. Edino kar nam je ostalo je bili to, da smo mamo naučili, da je v kozarček nabrizgala mleko in smo ga z njenim mlekom tako hranili preko sonde. Punce, ki prihajajo za nami naj bi mu z materialom, ki smo jim ga naročili naredile čep, da se bo otrok lahko dojil in tako normalno rastel do operacije.
Naslednji dan je bil škofov blagoslov dispanzerja, ki se po novem imenuje Katoliški dispanzer Janeza Pavla II..blagoslov je bil dosti bolj obiskan, vendar nikakor tako zanimiv, kot darovanje prejšnji dan. Jutranji procesiji iz obnovljene kapelice, ki je posvečena Brezjanski Mariji je sledila 5 urna maša na žgočem soncu in nato kosilo z ogromno torto (nune so dan poprej kupile 100 jajc za ta kolač s smetano). Zunaj pred dvorano ob farovžu zakurijo ogenj, na žerjavico dajo ogromne kotle, v katerih so dan poprej pripravljali meso, na dan dogodka pa se notri kuhajo ogromne količine riža…
Po vseh obredih smo še en dan delali in nato odšli v Ampitafa k misijonarju Janezu Krmelju, ki nas je lepo sprejel in nas naslednji dan peljal na uro oddaljeni in prelep kraj Ambatulava (Pridolgemkamnu), kjer je bila posvetitev nove cerkve, naslednji dan smo si v Ampitafa ogledali delo v njihovi bolnišnici, kjer so imeli do prejšnjega tedna zaposleno zdravnico, vendar se je tudi ta, kot večina drugih zdravnikov Malgašev odločila, da bodo raje delala v mestu, kot nekje ne podeželju…Laična misijonarka Ana Knežević (ki dela v bolnici Ampitafa kot sestra) je lepo skrbela za nas in nam razkazala prelepo okolico Ampitafaja. Šli smo do vulkanskega kraterja, kjer sedaj dobro uspevajo banane, ter v jamo, kjer smo srečali hordo netopirjev …(do tja sta nas peljala dva domačina, ki smo ju z mahanjem privabili iz bližnje dolinice). Na nedeljo smo se odpravili v Ranomeno (Rdečovodo), kjer že vrsto let dela sestra Terezija (tudi ona ima svoj dispanzer). Tam je bila 100.obletnica prvega krsta…po maši (med vedno obširni zahvalami vseh državnih veljakov) smo se malo razgledali po Ranomeni in še zadnjič obiskali sestro Terezijo, ki nas je spet dobro postregla (v tej Ranomemi so do julija delali družina Zaletel iz Radovljice (dr.Janez – kardiolog, njegova žena, dr.Marjana – zobozdravnica in njuna hči Lucija) ter dr.Ana Fajmut, upokojena zdravnica iz Koroške). Naslednje tri dni smo dopoldne oskrbeli vse paciente, ki so prišli, nato pa smo pospravljali dispanzer, da bo čimbolj čist za dohtarce, ki pridejo za nami. V četrtek zjutraj smo naredili še 2 prevezi in se odpravili proti glavnemu mestu, Antananarivu. Vmes smo prespali v Ranomafani (Toplavoda). V Tana smo se srečali z Ano (laično misijonarko), ki nam je malo razkazala glavno mesto, nato smo skupaj odšli z javnim prevozom v našo vilo v Akamasoa-ji (“Dobri prijatelj” – naselje na robu Antananariva misijonarja Petra Opeke). Tako smo v nedeljo dopoldan obiskali Petrovo mašo in nato odšli na bližnji hrib nad kamnolomom, kjer delajo prebivalci Akamasoe. Tam smo srečali skupinico Kitajcev, ki učijo kitajščino (verjetno tudi našega prevajalca Dadaja). Zvečer je sledilo srečanje z misijonarjem Klemenom in Markotovimi starši na letališču, okoli 2h zjutraj pa odhod na letalo… le še preko Pariza in Dunaja na Brnik, kjer so nas veselo pričakali naši domači… tako se je srečno zaključila naša odprava…
Jernej