Madagaskar

Madagaskar. Četrti največji otok na svetu je 30-krat večji od Slovenije, na njem pa stalno prebiva nekaj več kot 20 miljonov ljudi. Leži v indijskem oceanu, 400km proč od vzhodne afriške obale. Najbrž vam je znano, da ni bilo vselej tako. Rdeči otok se je skupaj z Indijo pred približno 165 miljoni let odcepil od južnega superkontinenta – Gondvane, pred 70 miljoni let pa je prekinil vse kopenske stike.

Življenje na Madagaskarju je tako našlo svojo pot. Med skoraj 200.000 živalskimi vrstami je več kot 150.000 endemičnih. Večina teh živali ima svoje najbolj sorodne vrste v Aziji ter v Južni Ameriki. Med najbolj znanimi predstavniki so primati lemurji, ki živijo le na tem otoku ter polovica vseh svetovnih vrst kameleonov. Tudi flora je zelo pestra, zanimive so drevesne vrste baobab, na svetu jih poznamo osem, šest od teh je doma na Madagaskarju. Podnebje je tropsko. Suho obdobje traja od maja do oktobra, deževno pa od novembra do marca.

Po podatkih arheologov naj bi človeška noga prvič stopila na Madagaskar pred komaj 2000 leti. Najverjetneje so v kanujih nanj pripluli ljudje iz jugovzhodne Azije. Jezikovne vzporednice, podobnosti v izgledu, načinu pridelovanja riža in izdelave značilnih kanujev kažejo na izvor iz Indonezijskega otoka Borneo. Trenutno na Madagaskarju živi okrog 20 ljudstev, s primarnimi priseljenci pa imajo največ skupnega ljudstvo Merina, ki naseljuje centralno višavje. Kasneje v zgodovini se je družba razvijala pod vplivom Arabske, Afriške in Indijske kulture, še danes pa so zaradi ogromnih razdalj ter slabih prometnih povezav razlike med ljudstvi velike.

ZDRAVSTVO

Na Madagaskarju se srečujejo s številnimi boleznimi, ki jih v razvitem svetu že desetletja uspešno zdravimo ali celo preprečujemo. Glavni vzroki smrti so okužbe dihal, malarija in driske. Pogoste bolezni so tudi tuberkuloza, AIDS, trebušni tifus, okužbe s paraziti in steklina. Malgaško zdravstvo je “samoplačniško”. In ker je otok v veliki revščini, so temu primerne tudi zdravstvene usluge in zmožnost plačevanja le-teh. Zdravstveno osebje na podeželju pogosto nima pravega znanja za zdravljenje ali pa nimajo ustreznih zdravil. Cene zdravil so visoke, primerljive z evropskimi cenami. Veliko ljudi mora do prve zdravstvene oskrbe pešačiti desetine kilometrov.