Akoriabi ! Cara be, akoriabi!
(Na vsakem koraku: Kako si? Dobr,pa ti?)
Evo tkole, ta prvih 5 tednov resnega dela na Madagaskarju se bliža koncu. Misleč, da bodo primeri podobni našim,…virozce, prehladki, povišan tlak,itn. so se v ponedeljek 15.7.2011 do 8h zjutraj razblinili. Odpravili smo se v ambulanto, kjer smo spoznal, da zadeve niso tako enostavne… treba je vedeti, da je tukej zima in je mraz….okrog 20°C, tako da so ženske ovite v najmanj 3-4 rute, otroci pa nosijo na sebi vse kar majo doma (tudi bunde), ne glede na vreme.
Zjutraj se ljudje začnejo zbirati okoli 6 ure zjutraj in potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Vsak tretji pacient ima poleg osnovne bolezni še gliste, ali pa povečano vranico, pogosto se zdi, da je slabo krven (barve dlani zato moramo primerjati z dlanjo našega prevajalca Dada-ja iz Midungija (ki ima tut glasbeno skupino z imenom: Dada de Midungy). Je res en zanimiv dečko (pogosto poje, skoraj vsak vaza (belec)je za njega je »funny people«, poligamijo ima v genih, pa pred pacienti se včasih ne more zadržat smeha, sploh če pride gospa 60.let in jo vprašava kolk je stara pa pove, da okol 14JJJ). Pacienti so taki kot pri nas, ali pridejo par let prezgodaj ali pa par let prepozno… Pri starejših gospeh vse skupaj pogosto spominja na znano frazo:….kot »Gospa kaj pa je narobe?«, »Sve me boli«, Kje pa vas najbolj boli?«, »Na šiktu«. Tukaj je šiht pač delo na riževem polju, redki so gardieni (nočni varnostiniki), inžinirji, kuharce, sestre, profesionalne nogometašice…zato so temu primerne bolečine tudi v križu. Problem pa nastane ko jih na enkrat začne boleti trebuh (lahko, da so gliste, malarija, drugi paraziti,vnet slepič,…),nato pa se jim (predvsem v slabem vremenu) v 99% bolečina širi v križ pa prsni koš, pa vrat in glavo(ponavad vse po eni straniJ). Zaradi takih težav se je včasih težko odločiti, kakšne fanafudije (tablete) bi jim dal…enkrat sem pri enem »firbčnem« fantu, ki nas je pršel malo pogledat dal kar Tic-Tac bonbončke ki so kar hitro pomagal….ponavadi pa ljudje največ dajo na to, če jim daš pikiro (injekcijo), ali zdravila (podobno kot pri nas so nekateri zelo užaljeni če domov odidejo praznih rok). So pa tudi težki primeri…otroci z hudimi kožnimi boleznimi, shirani in izsušeni dojenčki, ki jim ne najdeš žile za prepotrebno infuzijo…. Naj naštejem nekaj primerov. Prvi šok je bil prvi teden v sredo. Prišla je mamica s 3 tedne staro hčerkico. Povedala je, da je nekaj narobe z dekličinim popkom. Punčka je izgledala utrujena, pospana, ni jokala, ni se dojila, gleda je s tistimi drobnimi očki. Prosil sem mati če odvije hčerko. Ko je mati odvila v 3 rute zavito hčerko je navzven pogledala odprta popkovna kila z na pogled gangrenoznim črevesom, ki je bilo zavito v gazo. Takoj sem šel po mompera (župnika) Izidorja, češ da je potrebno punčko takoj transportirat v bolnišnico, čeprav še danes nisem prepričan, če bi punčka naporno pot preživela….z mojo odločitvijo pa se mati in stara mati nista strinjali. Na Madagaskarju je otrok namreč last očeta, zato bi se moral on odločiti, če bi punčko lahko peljali v bolnico. Kljub prepričevanju da je za otroka najbolje, da se odpravimo v bolnišnico, nam punčke niso prepustili. Misleč, da bodo prišli naslednji dan nazaj, so se odpravili domov po očetovo dovoljenje. Na žalost je punčka verjetno ponoči umrla, saj jih nazaj ni bilo. Hkrati pa so nam pripeljali tudi močno opitega gospoda 50.let v hudih bolečinah, ki si je ob praznovanju rojstva svojega sina, skakajoč skozi podplat zapičil vejo, ki je skoraj na drugi strani pogledala ven. Dali smo mu protibolečinsko infuzijo, da bi mirno zdržal nekajveč kot 2h vožnjo po luknjastem kolovozu. Očitno pa je bila kombinacija alkohola tako učinkovita,da se je med vožnjo zafrkaval, smejal, si iztrgal infuzijo, ter se kregal s svojimi pivskimi kolegi v prtljažniku. 100m pred bolnico v Vangaidranu pa je cesta, ki jo je Marko poznal postala neprevozna. Na enkrat smo z avto kopali po blatu nagnjeni za 45°. Hvala Bogu je Nissan naredil dobre terence, da smo se nekako skopali iz tega blata. Te malgaške ceste so res odlične za vsakokratno A-testiranje avtomobilov…če nisi vsaj 35cm nad tlemi sploh ne moreš nikamor priti…(pešhonda je še vedno prevozno sredstvo No. 1).
Način življenja je tukaj čisto drugačen…ljudje še vedno zelo resno verjamejo v zle in dobre duhove in ostale prebivalce domišlije, zato si vse, tudi bolezen razlagajo z usodo…včasih me to jezi, saj nekatere predvsem mlade matere kaj malo pozornosti posvečajo svojim malčkom, brez da bi konkretno ukrepale, če otrok hira…na splošno je odrasel človek mnogo bolj pomemben od otroka. Čeprav pa je pričakovanje od vaza (belih) dohtarjev da bodo otroci v trenutku ko bodo stopili iz ambulante »popravljeni«.
V Matangi delamo v ambulati z veliko čakalnico, internistično sobico, kjer delata Tjaša in Ana,prevaja jima Marko, kirurško sobo z mizo za pregled, lekarno, kopalnico, skladišče ter zobozdravstveno ambulanto, v kateri zaradi pomanjkanja prevajalcev delava Jernej in Eva. Poleg ambulante pa je tudi »hiša s 6 sobami, kjer naselimo paciente z družino, če jih nadzorujemo/opazujemo izven delovnega časa, oziroma tam pacienti z družino prespijo če imajo daleč do doma…za Malgaše je značilno, da k zdravniku hodijo kar cele družine…da lahko npr. tistega, ki je huje bolan nesejo, ter mu tam tudi kuhajo in zanj skribjo (tako je v vseh bolnišnicah po Madagaskarju, tudi v »najboljših« bolnišnicah v Antananarivu). Ponavadi pa se posledično pri dohtarju zglasi kar cela familija…počasi kaplajo v ambulanto eden za drugim, na koncu pa ugotoviš, da je zadnjih 6 pacientov tesno v žlahti…
Načeloma so otroci kar naučeni tako, da če vidijo dohtarje morajo začet kašljat, ta starejše pa začne bolet vse po spisku….ne glede na začetek, kot sem že povedal, se vse seli v trebuh, pa v križ, vrat pa gor v glavo…(to me je najprej skrbel, kaj je, potem pa sem videl, da imajo vsi isti sistem, sedaj pa se vsakokrat zdi že smešno, kako oni pojmujejo bolečino…načeloma se da s pregledom večino psevdobolečin izključiti…). Taki so pač Malgaši…zanimivo je to, kako so nekateri bojijo naše »zoboderke” Eve…ko pa ugotovijo, da puljenje zob z anestezijo ne boli pa želijo, da bi jim izpulila kar vse zobe, tudi tiste, ki so še nekako zdravi.
Tukaj ob ambulanti živijo tudi nune. Ena od njih je naša sestra, ki je zelo pridna, saj nam dela triažo bolnikov, ter deli zdravila…ena od sester, s.Jakline, ki je šefica Izidorjeve kmetije, pa zna povedat tudi kakšno slovensko besedo. Prejšnjo soboto, ko smo kosili pri njih je po končanem obedu položila roke na svoj trebuh in rekla: »Sita sem kot krava«.Sestre so sedaj odšle na dopust in na zaobljube, tako da smo administrativno delo sestre prevzeli sami.
Ena od stvari ki na Madagaskarju niso lepe je to, da vse smeti ležijo povsod po tleh. Občutka za urejenost in čistočo res nimajo…tako so prišli prejšnji dan Izidorjevi delavci nenapovedano k nam v sobo,da bi nam montirali luč in sicer tako, da so iz skupnega balkona potegnil podaljšek, prerezal mrežo na zračniku, ki preprečuje komarjem in drugim živim bitjem vstop v naše prostore, ter čez celo sobo po sred napeljal kabel in ga obesili na drugo stran sobe in šli…zdaj nam ta luč dela takrat ko je vklopljen smrdeči generator, ostale luči pa delajo dokler zdržijo sončne celice, ki se polnijo čez dan…v sobi imamo pa tudi 1 štekdozo, ki pa na žalost ne dela…
V začetku so nam 3 dni družbo delali oratorijci iz Slovenije, ki pa so se na koncu poslovili s piknikom ob obali (organiziral ga je Izidor), ki smo se ga udeležili tudi mi. Po pikniku smo šli do morja, kjer smo se metal v vsaj 3m visoke valove Indijskega oceana…noro…plavali pa raje nismo, ker zna bit nevarno, saj te lahko potegne lahko na odprto morje in je zaradi toka težko priplavati nazaj…tako je mompera Ciril (župnik iz Zabreznice) šel v petek med piknikom plavat in ga je potegnilo na odprto, da je komaj prišel nazaj na skale, kjer pa se je močno popraskal…
Lep pozdrav iz Matange vsem, slikce boste pa vidl v Sloveniji, ker mamo tukej velike težave z internetom
Jernej